Sence so zginle, težko je zaspat, jutri pa z njimi moral bom vstat. Zdaj tvoje pismo jemlje mi san, pod pouštrom ga skrivam, dela se dan. Ni nama šlo. Bila sva kot Abel in Kajn. Morda pa na drugem svetu nama bo fajn. Vzemi me s sabo, daj me v spomin, tam so že najine sanje, reka in mlin. Včasih se zemlja strese in umiri, včasih ječijo breze. Takrat boli. Ni nama šlo, bila sva kot Abel in Kajn. Morda pa na drugem svetu nama bo fajn.